Slovenski karate je preživel različne faze razvoja od borilne veščine do modernega tekmovalnega oziroma športnega karateja.
Med prve ljubitelje karateja v Sloveniji moramo prav gotovo šteti Jožeta Kukovca in Borisa Vodopivca, ki sta v okviru Judo kluba Branik predvsem za svoje prijatelje začela prirejati demonstracije karateja. Ta dejavnost je kmalu zamrla.
V drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja pa se je zgodilo nekaj, kar lahko imenujemo začetek organizirane vadbe. Stane Iskra, pionir karateja na Slovenskem, se je prvič srečal s karatejem, ko je v reviji Ilustrovana politika, ki je izhajala v Beogradu, prebral kratek članek o karateju. In ta ga je takoj pritegnil. V Sloveniji takrat ni bilo še nobenega kluba, najbližji je bil v Zagrebu. V tamkajšnjem Budokai centru se je seznanil s karatejem pri dr. Eminu Topiču, 11. oktobra 1967 pa je ustanovil prvi karate klub v Sloveniji (KK Krško).
Drugi vidnejši pionir slovenskega karateja je dr. Ervin Pečnik iz Dravograda. Za karate se je navdušil v času študija medicine v Zagrebu. Leta 1968 se je vrnil domov. Zbral je skupino mlajših zanesenjakov in 28. oktobra istega leta ustanovil karate klub na Ravnah na Koroškem.
22. novembra 1968 je bil pri Judo zvezi Slovenije formiran Karate odbor Slovenije. V njem so delovali karate klubi Branik Maribor, Gorenje Velenje, Ravne na Koroškem, Krško in Rogaška Slatina. Za predsednika je bil izvoljen dr. Ervin Pečnik. Odbor je organiziral tri začetne tečaje, ki jih je vodil dr. Ilija Jorga.
Enega najpomembnejših mejnikov v razvoju slovenskega karateja nedvomno pomeni ustanovitev Karate zveze Slovenije (KZS) 25. maja 1969 v Mariboru. Prvi predsednik je postal Peter Kodela iz Velenja. V zvezo so bili združeni naslednji klubi: Kata Ljubljana, Branik Maribor, Gorenje Velenje, Fužinar Ravne na Koroškem, Krško in TAK Ljubljana. Sedež zveze je iz Maribora prešel v Velenje. Prva redna seja IO KZS je bila izvedena v Velenju 29. junija 1969. Na njej so sprejeli statut zveze, poslovnik izvršnega sveta in pravilnike posameznih komisij.
Dr. Ervin Pečnik je avgusta 1969 s pomočjo Karate odbora Jugoslavije organiziral prvi mednarodni seminar, ki ga je vodil Taiji Kase, inštruktor JKA (Japonska karate asociacija). Ob zaključku seminarja je bilo organizirano prvo republiško prvenstvo, na katerem je zmagal Leon Kauzar (Ravne na Koroškem).
Decembra 1969 je bilo v okviru judo pokala Nagaoke ekshibicijsko tekmovanje v karateju. Zmagal je Tone de Costa (Velenje). V istem času je Bruno Borovnik (KK Velenje) v Zrenjaninu zmagal na jugoslovanskem prvenstvu za mladince v srednji kategoriji, s čimer je Slovenija dobila prvega jugoslovanskega prvaka.
28. marca 1970 so se trije predstavniki KZS – Peter Kodela, Ervin Pečnik in Jože Cesar – v Beogradu udeležili ustanovne skupščine Karate zveze Jugoslavije (KZJ). Slovenija je bila članica KZJ dobrih 20 let, in sicer do osamosvojitve Slovenije leta 1991.
Decembra 1970 je v Ljubljano prispel japonski mojster Tokuhisa Takashi, pod vodstvom katerega je zrasel dolga leta eden najmočnejših karate klubov – Emona. Ker je bil Takashi edini japonski inštruktor na tleh tedanje Jugoslavije, so k njemu na izpopolnjevanje hodili številni karateisti iz cele Jugoslavije. Takashi je v več kot štiridesetletnem delovanju na področju karateja v Sloveniji vzgojil številne karate mojstre, tekmovalce in trenerje.
Med leti 1971 in 1974 je bil predsednik zveze Egon Conradi. Vrstila so se republiška prvenstva za člane in mladince ter mnoga tradicionalna tekmovanja, npr. turnir ob dnevu žena (Celje), turnir OF – aprila (Trbovlje), pokal Maribora, pokal Izole, turnir JLA – decembra (Trbovlje) idr. V tem obdobju je prišlo tudi do prvih poskusov povezave med Shotokan in Budokai klubi. V začetku leta 1974 je Conradijeva administracija podala ustno odstopno izjavo in praktično prenehala delovati.
3. marca 1974 je na republiškem prvenstvu v hali Tivoli v Ljubljani prišlo do sestanka predstavnikov klubov. KZS je pooblastil Franja Glavico iz Trbovelj, da lahko zastopa njegove interese do naslednje skupščine. 10. marca so na posvetu slovenskih klubov v Celju ustanovili koordinacijski odbor, ki ga je vodil Franjo Glavica. Odbor je 5. julija 1974 v Trbovljah sklical izredno zasedanje delegatov; na njem so izvolili začasno predsedstvo v vlogi vršilca dolžnosti, ki naj bi opravljalo to delo do skupščine. V.d. predsednika je postal Franjo Glavica, ki si je prizadeval, da bi tudi Slovenija organizirala državna prvenstva zveznega ranga in medrepubliške turnirje. Predvsem se je trudil, da so se slovenski karateisti udeleževali zveznih prvenstev. Takrat je bilo to precej težko, ker z zvezne ravni ni bilo pravočasnih informacij.
3. septembra 1975 se je KZS na letni skupščini v Celju preimenoval v Zvezo karate organizacij Slovenije (ZKOS). Njen predsednik je postal Darko Marolt iz Tacna. Leta 1976 je ZKOS v sodelovanju z ljubljansko Visoko šolo za telesno kulturo v Tacnu organiziral prvi tečaj za trenerje karateja. V letih 1976 in 1977 se je ZKOS odločno ogradil od poskusov uvajanja kontaktnega (full contact) in pol kontaktnega (semi contact) karateja.
Na redni letni skupščini 25. februarja 1978 v Ljubljani je bil za novega predsednika izvoljen Peter Žmavc. Tega leta je bila na republiškem prvenstvu uvedena nova disciplina kate posamezno za ženske. 23. decembra 1978 je bilo v Trbovljah prvo jugoslovansko prvenstvo za pionirje in pionirke v katah. Iz Slovenije je najboljši rezultat dosegel Jure Hribar (KK Trbovlje), ki je zmagal med mlajšimi pionirji. Posamezni slovenski tekmovalci (Ljubo Javoršek, Zdravko Romih in Bojan Marinček) so se začeli uveljavljati tudi na zvezni (jugoslovanski) in mednarodni ravni.
21. novembra 1981 so na redni skupščini ZKOS v Ljubljani izvolili novega predsednika zveze Ljuba Božoviča iz Krškega. Od 10. do 13. januarja 1982 je bil v Sloveniji pomemben mednarodni seminar karateja, ki sta ga vodila Japonec Terujuki Okazaki (9. DAN) in Jugoslovan dr. Milorad Stričevič, oba profesorja na univerzi Long Island v New Yorku. Slovenske karateiste sta seznanila z najnovejšimi znanstvenimi dogajanji na področju fizike in dinamike karateja.
V dolgoletnem Božovičevem mandatu se je Slovenija na političnem in administrativnem področju karateja zelo uveljavila, in sicer najprej na zveznem in nato še na mednarodnem nivoju. Božovič je bil med leti 1981 in 1989 član predsedstva KZJ, v letih 1986 in 1987 pa celo njegov predsednik. Na kongresih WUKO (danes WKF) si je zagotovil podporo predsednika Jacquesa Delcourta in leta 1987 botroval ustanovitvi Mediteranske karate zveze (MFKU). Postal je tudi njen prvi predsednik. Zaradi prvih znakov razpada Jugoslavije in zaradi »udara« Arabcev na drugem kongresu MFKU leta 1988 v Begoji v Alžiriji sta Božovič in z njim slovensko-jugoslovanski karate izgubila administrativne pozicije v MFKU, ki jih nista uspela docela izkoristiti.
Slovenski karate je že leta 1987 dobil prvega mednarodnega sodnika evropskega ranga, in sicer Mariborčana Primoža Debenaka.
14. junija 1987 je bil na skupščini ZKOS v Ljubljani za novega predsednika izvoljen Igor Klun. Zaradi njegove daljše službene odsotnosti pa je skoraj prišlo do ohromitve zveze.
14. maja 1989 pa je bil v Postojni za novega predsednika imenovan Milan Podkrižnik iz Maribora. Med leti 1989 in 1991 so se ukvarjali predvsem z notranjimi problemi.
Na skupščini v Žalcu 22. junija 1991 je novi predsednik postal Anton Maruša iz Celja. ZKOS se je tedaj preimenoval v KZS. Na skupščini je bil sprejet sklep o štiriletni mandatni dobi predsedstva.
Leto 1991 je bilo prelomno, saj je zaradi incidenta na prvi zvezni ligi v Titogradu razpadel KZJ.
Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 se je pojavila potreba po priključitvi KZS k Svetovni karate zvezi (WUKO) in Evropski karate zvezi (EKU). Januarja 1992 sta se Anton Maruša in Primož Debenak v Budimpešti sestala s predsednikom WUKO Jacquesom Delcourtom in se dogovorila o vključitvi KZS v WUKO.
Prvi uradni nastop reprezentance Slovenije je bil opravljen sicer že slab mesec pred evropskim prvenstvom. Trboveljskim karateistom je pripadla čast, da so že 25. aprila 1992 organizirali troboj reprezentanc Madžarske, Hrvaške in Slovenije. V prijetnem vzdušju je reprezentanca Slovenije zasedla drugo mesto za Hrvaško.
V Den Boschu na Nizozemskem je od 8. do 10. maja 1992 potekalo evropsko prvenstvo v karateju za člane in članice. Prvič v zgodovini se je prvenstva uradno udeležila tudi slovenska reprezentanca. Uradno zato, ker je že pred tem na evropskem prvenstvu na Portugalskem (februar 1992) sodelovala tudi mladinska vrsta Slovenije, vendar takrat še kot nestalna članica EKU. Pomembno je bilo predvsem to, da je Slovenija tudi formalno postala polnopravna članica Evropske karate zveze.
Leta 1992 je bil odpravljen drag in dolgotrajen sistem regijskih prvenstev, ki je trajal od samih začetkov organiziranega karateja v Sloveniji. V obdobju KZJ je bil regijski sistem nujen, ker se Slovenija ni toliko povezovala s tujimi karate klubi in zvezami kot po letu 1991. Leta 1992 je bila uvedena tudi nova disciplina na uradnih tekmovanjih; borbe za pionirje in pionirke ter kadete in kadetinje.
3. oktobra 1992 je na redni skupščini v Žalcu Anton Maruša podal odstopno izjavo s funkcije predsednika zveze. Za novega mandatarja je bil izvoljen Robert Lavrič iz Ljubljane. 14. novembra je bila v Ljubljani ponovna skupščina, na kateri so delegati potrdili člane Lavričeve administracije. Slovenska reprezentanca se je začela postopoma uveljavljati tudi na mednarodni ravni.
3. in 5. decembra 1992 je slovenska reprezentanca za mlajše kategorije nastopila na 1. svetovnem pokalu WUKO za pionirje, kadete in mladince v madžarskem Miškolcu. Slovenski tekmovalci so osvojili kar devet medalj in dokazali, da se lahko kosajo tudi z najboljšimi tekmovalci v svoji starostni kategoriji.
Prvo slovensko medaljo na uradnih mednarodnih prvenstvih je osvojil Iztok Štaus (WKSA Maribor), in sicer na mladinskem EP v Madridu v Španiji 6. februarja 1994 – bron v športnih borbah. 12. decembra tega leta je Klemen Stanovnik (KK Ljubljana) v Kotakinabalu (Malezija) na članskem SP WKF prejel bronasto medaljo v športnih borbah. Na tem prvenstvu se je WUKO preimenoval v WKF. Do danes je to edina osvojena medalja slovenskih tekmovalcev na uradnih SP tako v članski kot mlajših kategorijah.
25. februarja 1996 je na redni letni skupščini KZS v Žalcu s položaja predsednika KZS odstopil Robert Lavrič, zato je bil sprejet sklep o sklicu izredne skupščine. 16. marca istega leta so delegati klubov za novega predsednika KZS izvolili Cirila Klanjščka iz Ljubljane. Temeljna usmeritev zveze je poslej postala odprtost navzven, intenzivna notranja rast in razvoj ter mednarodna uveljavitev Slovenije. Vzpostavljen je bil mednarodno primerljiv program usposabljanja strokovnih kadrov, izboljšala se je organizacija domačih tekmovanj, intenziviralo se je delo z reprezentanti, poživilo založništvo in pospešilo mednarodno sodelovanje s karate zvezami sosednjih držav na strokovnem in tekmovalnem področju.
Evropskemu sodniku A ranga Primožu Debenaku so se v obdobju 1998-1999 kot evropski sodniki pridružili najprej Rajko Sabo iz Ljubljane, leta 1999 v Istanbulu pa še Zdenko Miklavc iz Velenja in Marjan Grajfoner iz Maribora. Primož Debenak je bil v obdobju 1999 do 2001 pridruženi član EKF sodniške komisije, leta 1999 pa je postal tudi sodnik svetovnega ranga.
Od 11. do 13. februarja 2000 je v Celju potekalo 27. kadetsko in mladinsko EP. Udeležilo se ga je do takrat rekordnih 500 tekmovalk in tekmovalcev iz 36 evropskih držav. Za organizacijo tekmovanja je KZS prejel laskave ocene tako udeležencev kot vodstva EKF. Največji uspeh na tem prvenstvu in dotlej nasploh v kadetski in mladinski konkurenci je dosegel Dalibor Filipić (KK Trbovlje) – v športnih borbah je osvojil srebrno medaljo.
Na skupščini KZS 2. decembra 2002 v Žalcu je Ciril Klanjšček podal odstopno izjavo z mesta predsednika KZS. Glede na to, da je bil še član direktorija evropske in mediteranske karate zveze, je izrazil željo, da tudi v bodoče ostane aktiven v KZS. Člani skupščine so za novega predsednika zveze izvolili mag. Marjana Hrušovarja.
Koncem leta 2005 je 33 klubov, članov KZS, podalo zahtevo za sklic izredne skupščine KZS. Skupščina je bila izvedena 1. februarja 2006. Na njej so razrešili predsednika mag. Marjana Hrušovarja. Ker dotedanje vodstvo ni bilo pripravljeno opravljati tekočih nalog do izvolitve novih organov na volilni skupščini, je skupščina pooblastila vršilce dolžnosti izvršnih organov KZS v skladu s statutom KZS, da opravljajo tekoče zadeve KZS ter pripravijo in izvedejo volilno skupščino. Dotedanji predsednik ni bil pripravljen ohraniti vloge zakonitega zastopnika in podpisnika zveze do volilne skupščine, zato je dobil pooblastilo Janez Godler. Na izredni volilni skupščini 18. aprila 2006 v Žalcu je bil za predsednika KZS izvoljen dr. Igor Zelinka.
Novo vodstvo zveze si je za cilj zadalo, da nadaljuje z dosedanjim delom tam, kjer je le-to potekalo ustrezno, na drugih področjih pa je sklenilo zadeve prevetriti ali postaviti v nove okvirje. Najprej pa se je moralo spoprijeti s slabim finančnim stanjem. EKF je prejšnjemu vodstvu tudi podelila izvedbo evropskega prvenstva regij v letu 2008, za kar pa še ni bila plačana kavcija niti pridobljeno soglasje Republike Slovenije. Novo vodstvo se je odločilo, da se bo držalo dogovorov, ki so bili sklenjeni med prejšnjim vodstvom in EKF, ter usmerilo vse sile, da se prvenstvo tudi izvede.
2006 je Primož Debenak postal stalni član sodniške komisije EKF.
2008 je zaznamovala predvsem uspešna organizacija in izvedba 6. evropskega prvenstva regij (EPR), ki ga je KZS v sodelovanju s Karate zvezo Maribora organiziral 14. junija v Mariboru. V okviru prvenstva, ki so se ga udeležili tekmovalci iz 20 držav, je bil prvič v zgodovini EKF tudi sodniški seminar. Zahvaljujoč požrtvovalnemu delu prostovoljcev iz nekaterih mariborskih klubov in pomoči ekipe iz KK Trbovlje je tekmovanje uspelo, kar so potrdile tudi pohvale delegatov EKF.
V nadaljnjih letih je bil poudarek na delu z reprezentanti. Sestavljena je bila mešana trenerska ekipa tujih in domačih strokovnjakov. Številna peta in sedma mesta na uradnih mednarodnih tekmovanjih so nakazovala, da imamo v Sloveniji več tekmovalcev, ki so blizu mednarodnem vrhu in medaljam. Po nekaj sušnih letih so naši tekmovalci leta 2010 ponovno osvojili medaljo (bronasto) na mladinskem EP v Turčiji – Domen Mihelič (KK Tiger Velenje). Ta medalja in pa uspeh članske moške ekipe ( 5. mesto na SP v Beogradu) sta bila velika spodbuda za naprej.
Od 11. do 13. februarja 2011 je v Novem Sadu v Srbiji potekalo 38. mladinsko in kadetsko EP. Slovenija je bila z osvojenimi štirimi medaljami zagotovo največje presenečenje tega prvenstva. Poleg štirih medalj pa so Slovenci osvojili še cel kup petih mest. Prvič v samostojni Sloveniji smo dobili tudi evropskega prvaka v karateju. Zlato medaljo je osvojil Juš Markač (KK Shotokan Kranj).
Primož Debenak je novembra 2011 postal predsednik sodniške komisije EKF, predsednik športne komisije EKF in član sodniške komisije WKF.
Še uspešnejši je bil nastop na 39. mladinskem in kadetskem EP v Bakuju v Azerbajdžanu februarja 2012, saj so naši tekmovalci osvojili kar pet medalj. Potrebno je omeniti prvo medaljo v katah v zgodovini slovenskega karateja, in sicer bronasto, ki jo je osvojil Klemen Plazar (KK Shotokan Velenje).
Seriji tekmovanj Karate1, ki jih je z letom 2012 uvedel WKF, se je leta 2013 priključila tudi Karate zveza Slovenije. Tako smo v Laškem 16. in 17. marca 2013 izpeljali Svetovni pokal Karate 1 Thermana. Prvi svetovni pokal v karateju na slovenskih tleh so poleg zelo dobre organizacije zaznamovali tudi slovenski tekmovalci z dvema osvojenima medaljama. Z odličji sta se v športnih borbah okitila mlada karateista Filip Španbauer (KK Radvanje, zlata medalja) in Juš Markač (KK Shotokn Kranj, bronasta medalja). Z organizacijo tako pomembnega in ekskluzivnega športnega tekmovanja je Karate zveza Slovenije stopila ob bok največjim svetovnim karate zvezam.
Na 48. članskem evropskem prvenstvu, ki je potekalo od 9. do 12. maja 2013 v Budimpešti (Madžarska), so slovenski tekmovalci pokazali visoko pripravljenost, tekmovalnost in kolektivni duh ter zasluženo osvojili bronasto medaljo v prestižni »kraljevski« disciplini – športne borbe ekipno.
Zaradi nezadovoljivega dela Karate zveze Balkana v preteklosti so 13. 9. 2013 v Beogradu ustanovili novo Karate zvezo Balkana. Člani Karate zveze Slovenije so se na svoji redni letni skupščini marca 2014 odločili, da se KZS včlani v Karate zvezo Balkana, ki trenutno šteje 13 članic. Glede na izredno močno konkurenco, saj tekmovalci teh držav redno osvajajo medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih, omenjena tekmovanja služijo kot zelo dobra preizkušnja za naše tekmovalce.
Od 12. do 28. junija 2015 so se v Bakuju v Azerbajdžanu odvijale 1. evropske olimpijske igre. Med športnimi panogami je bil tudi karate. Tjaša Ristić je s svojo uvrstitvijo na članskem EP poskrbela za to, da smo tudi Slovenci imeli svojega predstavnika na tem prestižnem in medijsko odmevnem tekmovanju. Izgubila je borbo za bronasto medaljo in osvojila za športnika sicer nehvaležno četrto mesto, kar pa še vedno predstavlja velik uspeh.
Kot priznanje za zelo uspešno izvedbo Karate1 svetovnega pokala Thermana Slovenija 2013 nam je WKF zaupala organizacijo karate svetovnega pokala tudi v letih 2014 in 2016. Vračali so se športniki, ki so bili zadovoljni z organizacijo ter kapacitetami, ob dobrih odzivih pa so prihajali tudi novi in tekmovanje je raslo iz leta v leto. Dvodnevnega dogodka »Karate1 World Cup Thermana Slovenija«, ki se je odvijal 12. in 13. marca 2016, se je udeležilo 522 karateistk in karateistov iz 40 držav celega sveta.
Tako je KZS v zadnjem obdobju naredil korak naprej in postal s svojimi tekmovalci prepoznaven tako v Evropi kot v svetu.
3. avgusta 2016 je skupščina Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) potrdila, da je karate postal nov olimpijski šport in ga uvrstila na program olimpijskih iger v Tokiju leta 2020.
VIRI:
- Arhiv karate zveze Slovenije,
- Silvester Vogrinec – Karate v Sloveniji (1996)
